Na južnem nebu se razteza mogočna Hydra, Vodna kača, ki kot svetlobna reka valovi čez zvezdno morje. To je največje ozvezdje neba, razprostrto čez več kot tisoč kvadratnih stopinj – skoraj kot nebesni tok, ki povezuje vzhod in zahod neba. Njena osamljena vodnica, Alfard – »samotna« –, žari z mehkim oranžnim sijem, kot srce starodavne zveri, oddaljeno približno 180 svetlobnih let od nas.

Med njenimi zvezdami se skrivajo dragulji vesolja: spiralna galaksija M83, ki se blešči kot kozmična vrtnica; planetarna meglica Duh Jupitra, ki lebdi kot spomin duše v večnosti; in številne dvojne zvezde, ki plešejo v ritmu neskončnosti.

Mitološka zgodba in notranji pomen

V grški mitologiji Hydra uteleša večglavo pošast iz Lerne, strašno in neuničljivo bitje, ki ga je lahko premagal le Heraklej, ko je s pogumom in ognjem zaprl rane, da se glave niso več vračale. Toda vsaka njena glava, ki je znova zrasla, ni bila le pošast – bila je lekcija o trdoživosti, o vztrajnosti in o preobrazbi.

Ko je Hydra umrla, jo je boginja Hera postavila med zvezde – ne kot kazen, temveč kot spomin na moč, ki se skriva v temi. Na njenem hrbtu še vedno počivata Čaša (Crater) in Krokar (Corvus), ki simbolizirata intuicijo in preizkušnjo.

V simbolnem pogledu Hydra govori o močeh podzavesti, o notranjih sencah, ki se znova in znova rojevajo, dokler jih ne osvetli luč zavesti. Je kozmični spomin na to, da vsaka zmaga nad temo prinaša večjo svetlobo – tako na Nebu kot na Zemlji in v Človeku.

Zemeljsko zrcaljenje – Hydra nad Zasavjem

Kot da bi nebo in Zemlja govorila isti jezik, se oblika te kozmične Vodne kače po nekaterih energijskih kartah zrcali tudi v pokrajini Zasavja. Tam, kjer se v verigi starodavnih megalitskih gradišč dvigajo kamniti stražarji, se čuti tihi tok, ki spominja na tekočo svetlobo Hydre.

Skozi to pokrajino se vije tudi reka Sava – v svojem toku zavija in se vije kot prava kača, povezovalka teh hribov in dolin. Njena vodna linija sledi naravni energijski spirali, ki kot zemeljski odsev nebesnega ozvezdja oživlja starodavne točke moči.

V tem prepletu neba in gradišč na zemlji nekateri zaznavajo resonančno povezavo energijskih polj, kjer kozmična svetloba Hydre utripa v zvezdnih frekvencah, medtem ko zemeljske strukture – kamni, voda in rastline – odsevajo in ojačujejo njen energetski podpis. Tu se zdi, da Zasavje diha z ritmom vesolja: reka kot tekoča kača, hribi kot njene zvezdne luske – in človek kot most med obema svetovoma.